K O N Č N O! Trikrat načrtovan izlet na Nanos je bil odpovedan ali spremenjen. Vreme ali korona sta imela to moč, da smo bili primorani spremeniti cilj ali odpovedati izlet. Tokrat nam je uspelo! Štirideset otrok in pet spremljevalcev se nas je zbralo pred šolo že pred osmo uro zjutraj. Ob devetih smo že korakali po vznožju Nanosa. Do razcepa lažje in zahtevnejše poti smo naredili ravno toliko vzpona, da smo se dobro ogreli. Deset učencev in dva odrasla so odhiteli po strmejši poti, kjer so morali tudi malo poplezati po skalah. Ostali smo se korak za korakom bližali cilju po lažji, a daljši poti mimo cerkvice Sv. Hieronima. Kar nekajkrat smo zadaj hodečim prepustili vodenje skupine, da je šlo hitreje. Veselje ob prihodu k Vojkovi koči na Nanosu se je videlo in čutilo. Sledil je počitek, malica in spostitev ob klepetu. Opoldne smo z nekaj koraki dosegli Plešo, kjer je sledilo skupinsko fotografiranje. Zaradi mrčastega vremena se Triglav in morje nista videla. Še pogled ali dva čez rob v dolino in odhod proti Furlanovem zavetišču na Abramu. Po dobrih dveh urah hoje po Nanoški planoti smo prišli do obljubljenega presenečenja. Videli smo čisto pravega rjavega medveda, ki tam domuje že več kot dvajset let. Nekaj se nas je okrepčalo s pijačo, drugi z ostanki sendvičev, bombice z neusahljivo energijo pa so zaigrale nogomet na bližnjem travniku. Vožnja proti domu se je zavlekla, saj je ovinkasta cesta do Vipave trajala tako dolgo, da je bilo nekaterim že slabo. Nato smo se peljali po avtocesti, ki smo jo opazovali z roba na Pleši. Ob malo kasnejšem prihodu pred šolo od načrtovanega so nas bili starši še bolj veseli. Za nami je prvi izlet. Na drugega se podamo že čez dva tedna.
Mentorja Urška Oven in Jože Drab
Današnjih ogledov: 4
Skupno št. ogledov: 3.408
